Tja med gore sta me povabila prijatelja - mene, novinko v cerkvenih in pobožnih zadevah. V tista skalovja in med praproti, po katerih smo poležavali, modrovali, prijateljevali. To niso bile zgolj duhovne zadeve. Tkale so nas poti, ki smo jih grizli navkreber in vode, v katere smo kdaj pomočili kaj več kot prst na nogi, drle so iz skal, iz zemlje, od vsepovsod je šumelo in bučalo, se prelivalo, brstelo, bleščalo.

Sedeli smo sredi gozdov in pod ozvezdji, v tišini na goli trati, gledajoč pred seboj arhitekturo previsnih sten v prednočnih barvah jagodovega pudinga. Božja ustvarjenina je to, sem izvedela med sedenjem in nikoli prej nisem slišala nič podobnega na tak način. V svoji katedralni mogočnosti so si skale pred nami res zaslužile tak naziv. Še bolj so si ga zaslužile takrat, ko so se v svoji trdnosti ponujale kot opora našim rokam, nogam, včasih tudi kolenom, čeprav tega zadnjega nismo hoteli priznati.

Moj prvi duhovni teden je bil to. Če bi tistemu gibanju in...