Koliko dobrih želja, čestitk, iskrenih besed, solz veselja, ponosnih pogledov je napolnjevalo teh nekaj zadnjih dni. Bogati in pomenljivi obredi mašniškega posvečenja so številne vernike po slovenskih stolnih cerkvah v Mariboru, Ljubljani in Kopru navdajali z upanjem, da bo slovenska Cerkev še živela. Brez besed, popolnoma na tleh so kandidati za duhovniško posvečenje svetu, ki po vseh šivih poka od vase zagledanega ponosa, kazali drugačno pot, pot služenja. Gesta, ki vsako leto znova preseneti, nagovori in sprašuje vest.

Duhovni poklici so sad molitve, so poudarjali pridigarji. Molitve, ki je ohranjala opne notranjega ušesa pri letošnjih novomašnikih in diakonih občutljive za nežne vzgibe božjih vabil. Hodi za menoj, je odmevalo v srcih, v tistih najintimnejših prostorjih človeka, kjer volja, napeta kot struna, odloča o dejanjih in jih vest, tenkočutna, da zazna še tako majhen notranji piš, preseje.

Ne bo vedno lahko v življ...