Sta bila res od sile. Možakarja, ki sta ob začetku krščanske dobe petrovala in pavlovala. Prvi s svojo bradato ribiško mrežo, v katero je zajemal vse novo krščeno ljudstvo rimskega in drugega sveta, drugi z gorečo spreobrnjenostjo, žlahtnim judovstvom, cepljenim s pravo Gospodovo Besedo, ki ga je vsak dan prenašala naokrog. Silaka, iz današnjega časa gledana kot neustrašna, neomajno verna, vztrajna, potrpežljiva, pravična, presežna. Grešnika, ki ju je Oče čakal na poteh, ko sta se skesana vračala domov. Vedno sta se vračala. Vedno oznanjala.

Zdaj ju vidim, kako stojita v zboru ljudi, med vsemi tistimi učenimi in neukimi glavami razlagata misli, podnaslavljata besede, goreča, razgaljenih rok, razmršenih las.

In iščem to podobo, ko že nekaj let skoraj na pol noge stojim v stolni cerkvi, kjer svoj Tukaj sem izrekajo ti novi že s svojo odločitvijo in z Božjo milostjo udejanjeni duhovniki jutrišnjih časov in svetov.

A novomašnik medmrežnih in satelitskih časov...