Nova maša je vedno veličasten dogodek, ob katerem je »novopečeni« duhovnik deležen velikih besed in pričakovanj. Seveda, saj je tudi njegovo poslanstvo veliko. Po drugi strani pa je to mlad fant na začetku poklicne poti, ki ni ena izmed lažjih. Kolikokrat smo kritični do svojega župnika, česa vse ne dela tako, kot bi moral. Novomašnik pa je kljub vsemu samo človek, s svojimi ambicijami in strahovi na začetku poti, s svojo odločitvijo za duhovništvo in odpovedjo marsičemu, s svojimi preteklimi leti v bogoslovju in mladosti, s svojimi preteklimi zaljubljenostmi in mislimi o celibatu. O vsem tem smo se pogovarjali z Mirom Bergljem, novomašnikom iz župnije Breznica.

Kako se je začela tvoja pot do duhovniškega poklica?
Duhovniški poklic je božji dar, položen v človeka. Mislim, da odločitev zanj v večini primerov ni kot neka prelomnica v življenju. Sam imam občutek, da me je Bog na duhovniško službo pripravljal že kot otroka in potem v mladosti, prek bolezni v srednji...