Predzadnji dan misijona v mali dolenjski vasici je bil za Marico usoden. Iskala je priložnost, da bi kot vsi, ki so se misijona udeležili, opravila spoved. Ni marala v vrsto, kot večina župljanov, ampak je iskala priložnost, da bi »smuknila« v spovednico, ko ne bo veliko ljudi. Njen strah je bil upravičen. Končala je učiteljišče - in kaj vse so jim v tistem času vcepljali v glavo še zlasti pred maturo! Dolgi govori pa tudi pogovori, kako naj v socialističnem duhu vzgajajo slovenski socialistični rod, na kaj vse mora mlada učiteljica paziti, da bi čim prej po naših vaseh izpraznili cerkve in bi polpreteklo klerikalno navlako zamenjali za pridobitve socializma … Teh smernic ni bilo konca in vse to je leta in leta poslušala tudi Marica, ki si je vedno želela, da bi bila dobra učiteljica, pa ne samo to, tudi mati, ki naj bi svojim otrokom, če jih bo imela, dala tisto, kar je dala njej njena mama, ko sta skupaj molili, skupaj hodili v cerkev, skupaj delal...