»Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli« (Rim 6,8).

Pavel primerja krst z izkušnjo smrti, ki radikalno prelamlja s starim in stopa na pot novega življenja. Z Jezusovim vstopom v jordanske vode ob Janezovem krstu se zgodi milostna zamenjava: voda kot prva prvina zemeljskega življenja sprejema Kristusovo naravo, Kristus pa sprejema nase človeško. »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21). S potopitvijo v vodo (gr. baptizō) stopa novokrščenec v nov življenjski odnos s Kristusom. Včlenjen je v Kristusovo telo in bo lahko odslej »od znotraj« spoznaval božje življenje. Sprejel je dar Kristusove smrti, ki je svoboda od greha. Osvobojen Adamovega oblačila, ki ga je skrivalo pred Bogom in sočlovekom, bo lahko v Kristusovi obleki (Gal 3,27) obema gledal v oči in v vsakdanjem odnosu z njima uresničeval to, kar v ontološkem smislu že je. Studenec krstne vode se po konča...