Danilo Vidič iz Novega mesta nam ni poslal le stare molitve, marveč tudi ljudsko zgodbo, ki mu jo je živo pripovedoval ded - nono Franc (rojen leta 1874).

Jezus in učenec, kasnejši apostol Peter, sta v hudi poletni pripeki pešačila po prašni poti. Jezus je v prahu zagledal podkev, ki jo je izgubil konj. Tudi Peter jo je opazil, a se mu ni zdelo vredno pripogibati in je šel naprej.
Jezus pa se je sklonil, pobral podkev in jo spravil v popotno malho. Ko sta prispela do prve skromne vasi in je Jezus na tržnici zamenjal podkev za nekaj prgišč sočnih češenj, je Petru postalo nerodno.
Ko sta še vedno žejna nadaljevala pot in je Peter nekoliko zmeden, neprijetno presenečen, sam nase nejevoljen zamišljeno stopal za Jezusom, mu je Učitelj vsakih nekaj korakov spuščal po eno češnjo na pot. Žejni Peter se je vsakokrat posebej prav rad pripognil.
Jezus ni bil hudoben, vendar je hotel Petru na ta način pokazati, da se je v življenju vedno vredno pravočasno potruditi....