»Naj Bog našega naroda ne kaznuje s tem, da bi mu manjkalo dušnih pastirjev,« je v težkih časih Cerkve izrekel zaskrbljeni in preizkušeni nadškof Anton Vovk. Skoraj polovica duhovnikov je odšla v tujino, večino drugih je doletel zapor, ene smrt, druge različne prisile Udbe. Zdaj imamo vsaj del te narodne tragedije v knjigi Cerkev na zatožni klopi. To je še en dokument nenormalnih, prisilnih razmer za vse, posebej za delovanje duhovnikov in Cerkve. Kdor je smel na župnijo, je našel porušeno ali zasedeno župnišče ali požgano cerkev, morda le mrzel kot v zvoniku, v neurejeni mežnariji ali nad zakristijo. Na skoraj nikogar se duhovnik ni mogel zanesti, zato je skušal vse urejati sam. Kljub vsemu temu je število duhovnikov do leta 1972 v Sloveniji naraščalo. Zadnja leta upada, pri sosednjih narodih že ne morejo več oskrbovati župnij. V Evropi so izjema Poljaki, kjer kaplani niti ne morejo dobiti župnij.

Če je bil pred revolucijo in pod komunizmom duhovnik še »potrebno bla...