»Vi ne živete po mesu, ampak po duhu, če le prebiva v vas Božji Duh« (Rim 8,9).

Pavel uporablja besedo duh (gr. pneu^{^}ma) v dveh temeljnih pomenih: kot človeški duh in kot božji oz. Sveti Duh. Človeški duh predstavlja človekovo notranjost in je v napetosti z mesom (gr. sárx), ki predstavlja človekovo zunanjost; duh odpira in poglablja, meso zapira in ločuje. Pavel se zaveda, da se v človeku, ki želi živeti, odvija boj med duhovnim in mesenim: »Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih« (7,22-23). Božji Duh pa pomeni božjo moč, ki vstopa v človeka; to je dar križanega in vstalega Gospoda, ki daje življenje in ki ga prejme vsak, ki zanj prosi. »Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi...