Znanka mi je pripovedovala, kako je umirala v domu njena teta. Bila je zelo stara, kar precej čez devetdeset let. Ko jo je znanka obiskala, je bila tudi že zelo slaba in vsem je bilo jasno, da so ji dnevi šteti, morda celo ure. Sedla je k njej, jo držala za roko in ostala tiho. Zdelo se ji je, da je to velik trenutek, čeprav se ni nič dogajalo. In zdelo se ji je tudi, da je prav v tem zunanjem nedogajanju velika akcija, čeprav ne v smislu, kot jo običajno poznamo. Neka velika akcija glede življenja, saj se je življenje v tem stanju poslavljalo za vedno. Bil je po svoje svet trenutek.

Tedaj pa so se odprla vrata in vstopila je sestrična stare gospe, tudi že stara, vendar morda še ne devetdeset. Sobo je naenkrat napolnil velik nemir. Naenkrat se je začela zunanja akcija. Sestrična je umirajoči starki najprej prinesla kozarec vode in ji po slamici hotela vliti nekaj tekočine v usta. Ker ji to ni šlo najbolje, ji je začela prav glasno prigovarjati. Tudi na to ni bilo odziva. Po...