Ljudje smo zelo različni, tudi v tem, kaj znamo, česa se lotevamo, kaj nam je v veselje in kaj ne. To, kar velja za enega, ne more nikoli povsem veljati za drugega. Ob vsej tej različnosti pa so stvari, ki so pomembne za vsakogar izmed nas, ne glede na to, česa se loteva. Ena najpomembnejših stvari je, da smo vedno pripravljeni iti naprej, tudi v starosti devetdeset let ali več. Da ne rečemo preprosto: »Jaz sem že prestar, da bi poskušal še kaj novega.« Če smo pripravljeni vedno iti naprej, če ne obtičimo, se nam življenje razširi in nas vedno znova preseneča v pozitivnem smislu.

Tako mi je znanec, star kakšnih petinšestdeset let, pripovedoval o svoji izkušnji, ki je na videz zelo vsakdanja. Pa je prav v tem nam vsem blizu in kaže, kako se »biti na poti, ne obtičati na mestu« kaže v zelo preprostih stvareh, čeprav je izraz človekove globlje usmeritve in pripravljenosti za kaj novega.

Bilo je ravno v času, ko se je nakopičilo še in še opravkov. Delo v podjetju, pa...