»Marca je bila divizija premeščena na Estonsko. Prepeljali so nas z vlaki daleč proti severu do mesta Dorpat-Tartu, od tam pa s tovornjaki in peš k Finskemu zalivu in k reki Narvi. Tam so se pričele najhujše vojne grozote. Dodeljen sem bil posebni enoti, katere naloga je bila reševanje ranjencev, ki smo jih nosili in vozili na obvezovališča. Druga, hujša naloga pa je bila pobiranje mrtvih, od granat raztrganih trupel, nekaterih že razpadajočih, in jih voziti na vojaško pokopališče. Nemške enote so napadale in ob topovskem in vsem drugem ognju je bilo zelo veliko žrtev. Ob taki smrtni žetvi, ob obilici krvi, grozi množične smrti, četudi tujih in nepoznanih vojakov, naj so bili to kameradi ali tovariši, človek ne more otopeti in biti neprizadet. Koliko časa sem pri tistih opravilih zdržal, ne vem več. Tudi takrat se nisem povsem zavedal. Vem le to, da so mi do konca popustili živci. Nisem več mogel. Preveč je bilo krvi in razmesarjenih trupel. Pustil sem konja in voz ter pobegnil.
...