Ubesediti skrivnost Jezusa Kristusa je prav tako nemogoče kot videti kroglo z vseh strani hkrati. Vendar ne morem, da ne bi govorila o njem, da se ne bi spraševala, kaj čutim, kako to, da verjamem, kaj se mi je zgodilo, kako vem, da je On res Bog. In še bolj pereče vprašanje: Ali me bo prepoznal, ko bom potrkala na nebeška vrata? Ali ga sploh poznam? Ta vprašanja po mojem mnenju niso hudičevo maslo, lahko seveda postanejo, vendar jih sama sprejemam, ne vedno odprtih rok, kot gnojilo, kot vitamine in minerale, ki mi pomagajo, da rastem in se razvijam v božjega otroka. In čeprav ne morem o popolnem bitju povedati kaj dosti, lahko to krhkost vsaj priznam. Verujem, živim od njega, v njem se gibljem, in v naslednjem trenutku: Moj Bog in moj Gospod! Pomagaj moji neveri! Vem, da si, da živiš, vendar je moje spoznanje o tebi tako nepopolno. Tako kot nad rastlinami, tako je tudi nad mano enkrat sonce, drugič noč, oblaki in grmenje. So dnevi, ko komaj lovim sapo, ko se izčrpanih rok in nog in...