Če odmislimo papežev obisk v Sloveniji, je bilo prvič v vseh letih po drugi svetovni vojni, da se je verno občestvo dveh škofij, ljubljanske in mariborske, zbralo pri skupnem izpovedovanju vere, premišljevanju o svoji vlogi in poslanstvu v družbi ter obhajanju bogoslužja. Sobota, 4. junija, je bila za velik del Cerkve na Slovenskem nekaj posebnega. Ni šlo za cerkveni triumfalizem, kot bi radi videli nasprotniki Cerkve, niti za še eno versko manifestacijo ali zgolj slovesno obhajanje bogoslužja, kakor se zgodi vsako leto na božjih poteh in ob kakšnih drugih cerkvenih slovesnostih. Srečanjema v Stični in Mariboru so dajale poseben pečat delavnice, kjer so se predstavile ustanove, gibanja, skupine, ki ustvarjajo živ mozaik krščanskega življenja na tleh obeh škofij; ob njih so se zbrali otroci, ki so pokazali, da imata krajevni Cerkvi kljub slabim narodnim prognozam mladostno prihodnost, in ne nazadnje je bilo zbranih ob škofih ordinarijih lepo število duhovnikov, ki skupaj z njima nos...