Nič več ovir

Z možem in otrokom živimo v majhni sobi pri moževih starših. Dobila sva zemljišče in najina prva naloga je bila, da si na njem postaviva nov dom. Že leta 1999 sva na občino N. poslala zahtevek za zazidljivost zemljišča. Potem se je zapletlo. Najprej je kazalo, da nama ne bo uspelo. Ko je bila zadeva že nekaj let v postopku, pa so nama na občinski upravi povedali, da se zadeva bliža k srečnemu razpletu. V tem upanju sva se odločila, da podariva življenje prvemu otroku. Zaradi obljub, da bo zemljišče v nekaj tednih zazidljivo, sva v septembru 2003 začela zidati, do konca leta naj bi bila zidava pod streho. Toda ... sin se nama je rodil, papirjev pa od nikoder. Z MOPE so sporočili, da na tem zemljišču ne bodo dovolili gradnje. To pomeni, da bo treba pozidano porušiti. Z možem se s tem nisva hotela sprijazniti in začela pisati pritožbe. Nič ni pomagalo. Uradniki so prenašali odgovornost drug na drugega. Z možem pa sva se takoj priporočila božjemu služabnik...