Pismo z Madagaskarja

To pismo pišem v imenu vseh tistih, ki nimajo možnosti, da bi se na koga obrnili. V imenu tistih, ki se obračajo na naš misijon in prosijo pomoči zase in za svoje najbližje. V imenu vseh tistih, ki bruhajo gliste in hlastajo po korenu kazaja, ki bi jim vsaj za silo napolnil želodec. Če nas ti ne potrebujejo, kdo nas potem potrebuje?

Deževna doba je letos pokazala zobe in veliko ljudem uničila hiše, pridelek in upanje. Vsak dan imamo na cesti sto in več delavcev, ki popravljajo cesto v zameno za riž. Vsak dan so pred vrati vrste novih, ki prosijo za delo. Najhujše pa, kot kaže, šele prihaja. Naslednja žetev riža, ki daje upanje, bo junija 2006. Tako pravijo naši Malgaši, ki se hitro vdajo v usodo. Do takrat pa bo stiska.

Deževna doba nam jo je letos zagodla dvakrat. Do nas ni prišel noben ciklon niti cunami ne. Imeli pa smo dve poplavi skoraj drugo za drugo. Prvo je prineslo tridnevno deževje z vetrom. Ko sem spraševal ljudi, če je to c...