Vržen v neizprosen metež časa, a neuklonljivo voljan živeti vsej usodni življenjski in zgodovinski resničnosti navkljub, pisatelj Zorko Simčič ohranja obraz pokončnega Slovenca in kristjana. Zaznamovan s slovenskim eksilom, že šestdeset let vztrajno govori in piše pripovedi, razprave, pisma (ohranjenih 1500) ne iz nekega samoobjokovanja, ne zamaknjen v osebno usodo, temveč boleče zazrt v tragiko najsramotneje prevaranega slovenskega domoljubja, tesno spet z najtežjo usodo rojakov izgnancev, ljubeč vse brate po očetu in narodu.

Svojo načelnost in neupogljivost je izpisal v liričnih izpovedih poezije Korenine večnosti: Ciklus junijskih (1974) s posvetilom »Mrtvima bratoma in vsem njunim mrtvim in živim soborcem v skromen poklon«, v likih svojih dram - misterij Zgodaj dopolnjena mladost (1967), Tako dolgi mesec avgust (1992), Krst pri Savici (1965, 1994), gledaliških in radijskih iger - Čarovnik začarane doline in Družina Zebedej, kjer vsi...