Na te besede sem se spomnil, ko sem prelistaval knjigo Cerkev na zatožni klopi, delo zgodovinarke Tamare Griesser-Pečar, in se ustavljal pri posameznih poglavjih. Od prvih začetkov se je Cerkev srečevala s svetostjo in z grešnostjo v svojih vrstah. Že prvak apostolov sv. Peter je pokazal svoje slabosti, ko je Jezusa zatajil kmalu po tistem, ko mu je še goreče obljubljal, da bo šel z njim do konca. Tudi po srečanjih z vstalim Gospodom se ni vedno dobro znašel. Pavel ga je moral celo pokarati zaradi hinavstva, ker se je pred kristjani iz judovstva obnašal drugače kakor pred kristjani iz poganstva (primerjaj Gal 2, 11). Veliko podobne razpetosti med svetostjo in grešnostjo bi našli v vsej cerkveni zgodovini. Imeli smo Aleksandra VI. in Janeza Pavla II. in še in še znanih ali manj znanih osebnosti. Toda v prelomnih dneh, v dneh preizkušnje, vedno znova zablesti svetost Cerkve in njenih članov, da se pri tem uresničujejo evangeljske besede: »Ne skrbite, kako in kaj bi govorili,...