Nekje sem prebrala misel, ki se mi zdi resnična, in sem prepričana, da bi bilo treba o tem večkrat govoriti. Takole pravi: »Naučili smo se hiteti, a ne tudi čakati.« Tako se dogaja, da povsod samo hitimo, zaradi tega pogosto tudi trpimo, a vse skupaj jemljemo kot nekaj, kar ne gre drugače. Pa je res tako? Ali res vedno mora biti tako? Kaj pa, če bi se zavestno učili tudi čakati in bi ta čas vzeli kot nekaj dragocenega za našo osebno rast?

Kadar nanese pogovor na to temo, se spomnim, kako sem se pred mnogimi leti z nekom v nedeljo zjutraj peljala po mestu. Pripeljala sva se pred semafor. Gorela je rdeča luč, on pa je peljal kar naprej. Res je bila nedelja in ni bilo prometa, pa vendar. Vprašala sem ga, zakaj tako dela. Odvrnil mi je: »Sovražim čakanje.« Verjetno ni edini, ki sovraži čakanje. Pa mu bo uspelo preživeti brez čakanja? Morda, če bo kmalu umrl. Če bo dočakal starost, se bo moral naučiti tudi čakanja, naj to ho...