»Abraham je upal proti upanju in veroval, da bo postal oče mnogih narodov« (Rim 4,18).

Abraham (aram. oče ljudstev) velja za pralik vere in začetnika odrešenjske zgodovine. Sveto pismo hvali njegovo poslušnost glasu, ki ga je vabil, naj zapusti deželo, ki jo pozna, in mu sledi v deželo, ki mu jo bo Gospod pokazal (prim. 1 Mz 12,2sl.). Njegova pot v neznano je dosegla kalvarijski vrh, ko je Gospod zahteval od njega, da mu vrne sina - blagoslov in prihodnost. V tistih trenutkih neznanskih preizkušenj se je rodila vera, »da more Bog tudi od mrtvih obujati« (Heb 11,17). Postal je ne samo oče Izakovega rodu, temveč vseh, ki imajo dovolj poguma in ponižnosti, da se izpostavijo izzivu vere. Abrahamova vera ne obvaruje pred dvomom in temo, rojeva pa moč, ki željo po imetju spreminja v željo po darovanju, željo po oblasti v željo po služenju, željo po slavi v željo po zvestobi. Ta vera spreminja zgodovino sveta v odrešenjsko zgodovino, tebe in mene pa v Gospodovega prijatelja,...