Moram priznati, da sem tudi jaz žrtev zavisti in ljubosumja moje žene. To me zelo moti, da ne rečem spravlja v obup. Ko žena postane ljubosumna in zavistna, si ne morem več pomagati, še manj pa lahko pomagam njej, čeprav po premisleku vem, da jo to zelo boli in vznemirja. Ob tem sem prepričan in vem, da je to izključno njen problem, ki ga lahko reši le sama, saj pri vsem tem ostajam v sebi čisto miren. Je pa res, da me tu in tam to njeno obnašanje zelo prizadene. Kaj naj storim?

Moram vam reči, da ste zelo pogumni. Tvegali ste in se oglasili. Težko je priznati, da je pred vami problem, ki ga sami ne morete rešiti in se zato počutite poraženi. V pismu, ki je polno bolečin in vznemirjenosti, pišete o stvareh, ki vas spravljajo v obup in razočaranje. Včasih bi najraje »vrgli puško v koruzo« in za vedno odšli. Potem pa spoznate, da je to preveč poceni rešitev, zato se spet »vržete v boj«. Prizadevate si rešiti problem, ki mu ne vidite konca. Ženo imate še vedno zelo radi, l...