Ljudje doživljajo veliko hudega. Verjetno ni prizaneseno nikomur, prav nikomur. Ko poslušam najrazličnejše zgodbe, si pogosto mislim, da marsičemu, kar doživljajo drugi, sama ne bi bila kos.

Včasih srečamo tudi ljudi, ki postavljajo lestvico, kaj je hudo, kaj je huje in kaj najhuje. Seveda je najhuje to, kar se zgodi njim. Takšno razvrščanje v resnici nima nobenega smisla in prav tako nima smisla človeku dopovedovati, da se lahko dogajajo še hujše stvari. Za vsakega človeka je njegova stiska enkratna, neprimerljiva z drugimi in v tej stiski ga je treba vzeti resno.

Res pa je tudi, da človek veliko laže živi, če ne vidi samo sebe. Kdor se poskuša vsaj malo vživljati v svet drugih ljudi, nazadnje skoraj vedno prizna, da velja stara ugotovitev: Bog nalaga človeku tako velik križ, kot ga je človek sposoben nositi. Potem ni več on sam središče vsega, okrog katerega se vse vrti, ampak postane del človeške družine, v kateri smo vsi med seboj povezani, v kateri je vsak p...