Po dolgih letih truda, naporov in hudega trpljenja prihajam do spoznanja, da sem na robu obupa. Naj se ločim! To mi ne gre, vendar tudi tako ne morem več živeti. Nerazumevanje, krute besede, obsodbe, poniževanja in nenehno sumničenje me je pripeljalo v najbolj kruta razmišljanja. Najraje bi kar izginila s tega sveta, pa ne morem pustiti otrok, ki že tako živijo brez očeta, vsaj kar se tiče njegove čustvene prisotnosti. V zadnjem času je tudi fizično vse več odsoten in moram priznati, da me to sploh več ne moti, obenem me pa ravno to tudi zelo vznemirja, saj je še vedno moj mož. Zares čudno, boste verjetno rekli.