»Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil« (Iz 42,3)

Ob stavku iz preroka Izaija »Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil« se v meni prebuja podoba: Dobri pastir, ki se posveča izgubljeni ovci, ji podarja svojo ljubečo pozornost, zdravi njene rane in praske. Prebudi se tudi spomin na nekatere svetnike, ki so v svojem življenju poslanstvo Dobrega pastirja uresničevali na poseben način: na primer na sv. Frančiška Saleškega in na don Boska, in ne morem zanikati, da me misel na ta duhovna očeta moje redovne družine še posebej ne napolni z željo po posnemanju.

Zadnje čase se ukvarjam z mislijo, da ni lahko ugotoviti, kdo je zares nalomljeni trs ali tleči stenj. Eni so videti, pa niso. Drugim ni videti, pa so. Bolj me skrbi za druge kot za prve. Ponavadi se razkrijejo, ko rečejo: »Ljudje me imajo za živahnega in veselega, jaz pa sem čisto zakompleksan …« »Navzven imam super nastop, v meni pa se vse lomi …« Ob takšnih izjavah pogledam...