Bila sem pri maši zunaj Ljubljane. V cerkvi sem poznala le prijateljico, ki je bila z menoj. Poleg mene je sedela ženska, ki je pred mašo molila rožni venec, pri maši pa je ves čas zelo lepo pela. Potem pa je prišel pozdrav miru in vsi smo si podali roko. Iztegnila sem jo proti svoji sosedi, ona pa se ni niti ozrla name. Bila sem ogorčena. Kako morejo biti ljudje tako pobožno pri maši, pri tem pa se niti malo ne zmenijo za ljudi okrog sebe? Obrnila sem se na drugo stran k prijateljici in ji to povedala. Ona, ki je gospo poznala, pa mi je povedala: »Slepa je in te sploh ne vidi.«

Postalo me je sram. Nič nisem vedela o tej ženski, pa sem jo v svojih mislih obsodila, da je neprijazna. Bila sem ogorčena, preden sem vedela, zakaj se tako vede. Sodila sem, ne da bi vedela, zakaj se kaj dogaja. Pozdrav miru sem spremenila v nekaj, kar prinaša nezadovoljstvo in nemir.

Verjetno se nam takšne stvari dogajajo kar pogosto. Tako, da m...