Marica Števanja, koper, sv marko

Pred dobrimi desetimi leti me je naš župnik nagovoril, naj se vpišem v Teološko pastoralno šolo. Prvi in nepozabni izpit je bil hitro za mano. Sama sem zaplavala v vode skrivnosti in odkrivanja novih spoznanj. V štirih letih plavanja je bilo veliko majhnih in večjih valov, ki so me nosili levo in desno. Prišlo je tudi neurje in takrat je bilo teže plavati. Trije otroci in mož, ki je mornar, so velikokrat potožili, zakaj sem morala v to šolo. Tudi nekaterim sorodnikom in prijateljem ni bilo razumljivo, zakaj sem šla v šolo, od katere ne bom imela koristi niti pri boljši službi. Na te besede se nisem veliko ozirala. Moj cilj je bil končati šolo.
Ko sem se vpisala na drugo stopnjo, me je spremljalo še večje veselje in upanje, radost in prijateljstvo, ki smo ga spletli na šoli med seboj. Moje obzorje se je širilo in bila sem sposobna obvladovati več stvari v župniji, doma, v družini. Posebno me je pritegnilo to, da bom pomagala svojim otrok...