Zbrano pripovedujeta o njunem dnevu. Kažeta albume, slike, Powerpointe. Na vseh slikah sta. Ona v pajčolanu in on z modro kravato. Srečna, nasmejana, navihana. Na kakšni tudi zamišljena, s pogledom uprtim v ne-vem-kakšno prihodnost.

Štejeta otročičke, ki bodo prihajali. Objemata sorodnike, ki jima dajejo darila. Se slikata pred ograjo, sredi sobe, ob nečakih, pod oboki. Pri Jezusu.

Tudi domači običaji in pozdravi svatov ne umanjkajo. Kakor ne potica in orehovi rogljiči zraven obloženih francoskih kruhkov. In otroci, ki prvo delijo pred domačo cerkvijo.

In že si v pomladnem podnebju izrekata tiste besede. Zavezujoče, ljubeče, trajne. Takšne z okusom večnega. Z vonjem domačnosti, molitve, blagoslova. Novega doma.

Njuni starši in sorodniki stojijo ob strani na teh slikah. Pričujejo. Spodbujajo. Se poslavljajo od dni, ko sta dihala toplo ozračje domačega prostorja. Ko sta se potikala okrog domačega vrta in pod drevesi. Zdaj sta dokončno odrasla. In d...