Sedel je v invalidskem vozičku in roke stegoval proti žirafi. Pomagala sem mu, da je dlan položil na steklo, skozi katero je opazoval visoko žival. »Ima velik vrat, a ne?« sem počepnila k Mirsadu. Smejal se je in z dlanjo nerodno udarjal po šipi. Kot bi čutila njegovo iskreno željo, se je žirafa približala in z jezikom polizala steklo prav tam, kjer je imel dlan. Še bolj navdušeno se je smejal in z nenadzorovanimi glasovi izražal zadovoljstvo. Od dotika ju je ločilo le nekaj milimetrov debelo steklo. Vseeno sta se sporazumela. »Vidiš, pozdravila te je,« sem se pridružila njegovemu smehu.

Mirsad je bil begunec. Šestletni fant, ki mu je vojna vzela očeta, varen dom, prijatelje, utečen vsakdanjik. V eksploziji je bil poškodovan in od takrat je na vozičku. Ni več hodil, težave sta mu delala tudi premikanje rok in govorjenje. Če si mu potrpežljivo prisluhnil, si kmalu ugotovil, da razume, se odziva in da je nasploh bister otrok. V Sloveniji je bil z materjo v begunskem centru ž...