Vse mine, vse gre, vse tone, odhaja, vse se spreminja in ukinja, dom postane star, mati stara živi le še v baladi, zlata ribica ne sluti plesa spokojne, neme sreče, stare resnice o Bogu z leti postajajo spet »zgaga«, slovo je neobhodna resnica, kljub strastni želji, da glagol »živeti« »rad bi ga spregal večne dni«, pride čas, ko vse je preč, in glasen je le klic »vsi po vrsti v krematorij, / a v mladost nikoli več« … Vseobvladujoč motiv minljivosti - in z njim v tesni povezanih poslednjih vprašanj človeškega smisla, življenja in smrti je zaznaven v postumni pesniški zbirki Janeza Menarta Spomin (Mladinska knjiga 2005).

Zbirka obsega 23 doslej še neobjavljenih pesmi in 8 že objavljenih. V njej je tudi Menartu najbolj priljubljena Bela pravljica, pesniška pripoved o materah, ki sta obsojeni na brezizhodno bolezen. Mati pripoveduje zgodbo lutkovne igrice o dečku, ki je z ulice bolni materi prinesel nekaj vročih kostanjev, ona pa se mora od njega in...