Osemnajstega aprila, le dva dneva po 78. rojstnem dnevu, je po maši pro eligendo Romano Pontifice, ki jo je dopoldan skupaj z drugimi kardinali daroval v baziliki sv. Petra, popoldan stopil v Sikstinsko kapelo, da bi kot dekan kardinalskega zbora, torej prvi med enakimi, izvolil naslednika Janeza Pavla II. na petrinskem sedežu.

Tako se je nemški kardinal Joseph Ratzinger znašel v položaju, ki mu kot enemu redkih papeških volilnih upravičencev - poleg njega to velja le še za Američana W. W. Bauma - ni bil neznan. Z istim namenom je v isti kapeli sedel že dvakrat v »letu treh papežev«, ko je avgusta 1978 najprej sodeloval v konklavu, iz katerega je prišel Janez Pavel I., le poldrugi mesec pozneje pa pri volitvah, ki so 16. oktobra na balkon bazilike sv. Petra presenetljivo pripeljale krakovskega kardinala Karla Wojtylo.

Najbrž si takrat niti v sanjah ni mogel prestavljati, da bo dobrih 26 let pozneje prav...