Bilo je tam v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem se na nekem simpoziju v Gorici znašel v družbi italijanskih katoliških intelektualcev. Govorili smo o novem papežu. Tedaj sem zaslišal besedo, ki je ne bi pričakoval iz italijanskih ust: »Jaz bi novega papeža sprejel, tudi če bi bil zamorec.«

Ni bilo naključje, da je te besede izrekel človek velikega krščanskega srca in velik prijatelj Slovencev, furlanski kulturnik in pisatelj, danes že pokojni Celso Macor.

Pač beseda, ki bi jo bil moral biti pripravljen izreči vsak katoličan.

Navsezadnje ne bo papež, bel ali črn ali rumen, poliglot ali enojezičen, športnik ali bolehnež, mislec ali samo pobožen, nič drugega kot papež, Kristusov namestnik, čuvar njegove vere in poglavar njegove Cerkve.

O papežu, ki ga pričakujemo, ne vemo, ali bo obvladal kaj več jezikov, ali bo po temperamentu odprt ljudem in idejam, ali bo imel dovolj moči za potovanja po svetu, skratka, ali bo kaj ali nič podoben lik...