»Stal sem v cerkvi,« mi je pred dnevi nekdo pripovedoval, »ko je duhovnik bral evangelij. Obraz je imel tako zresnjen in strog in ljudje v klopeh so bili togi in resni, kot da poslušajo pogrebni govor.« Zamislil sem se. Kristjan sem in duhovnik sem, da ljudem prinesem »veselo vest«. Ali se pri mojem oznanjevanju to pozna tudi na zunaj?

Veselja ne morem igrati, tudi ga ne morem kupiti v nakupovalnem središču. Spomnim se poveljnika v jugoslovanski vojski: ko smo se utrujeni bližali vojašnici, je od nas zahteval, naj pojemo glasneje. Tudi naša »pridiga« je lahko podobna: velikonočni čas je, bodimo veseli, bodimo navdušeni! A ukazano navdušenje se lahko sprevrže v ideologijo, sami pa se prej ali slej utrudimo. Veselje, ki se rodi, pa prinese pomlad. Resničnemu velikonočnemu kristjanu se veselje vidi tudi na obrazu, v njegovih kretnjah, predvsem pa v pristopu do ljudi. Vsi smo čutili, da tega, kar smo videli na Janezu Pavlu II., ni mogoče igrati. In vendar je prav on ob novi ce...