V času »sedisvakance«, izpraznjenega papeškega sedeža, ko po smrti enega papeža Cerkev čaka na novega, je še posebej aktualno vprašanje konklava, torej volitev novega papeža. Kdo, kako, kje. Vrsta vprašanj, ki imajo skorajda toliko dolgo zgodovino, kot je dolga zgodovina Cerkve. Ko gre za papeža, ki je v prvi vrsti škof rimske škofije, je treba poudariti, da Cerkev zvesto ohranja svojo skoraj dvatisočletno tradicijo, da namreč to najvišjo službo v Cerkvi lahko sprejme nekdo, ki je za to izvoljen. Mnogokrat so se pojavljali poskusi, da bi razni svetni oblastniki čim vplivneje pri tem soodločali ali vsaj v posrednih oblikah kar sami »postavljali« rimske škofe oziroma papeže. Prav to je sililo odgovorne ljudi v Cerkvi, da so se vedno znova zavzemali za čim svobodnejše volitve in zato glede na zunanje okoliščine tudi izpopolnjevali postopek volitev. Poglejmo v glavnih potezah zgodovinski razvoj volitev papeža.

Papeža volijo rimski duhovniki in verniki
Skoraj do konca...