»Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14, 1-12).

V zbornici je bilo med odmorom živahno tako kot vsak petek. Manjše število skodelic za kavo je pričalo, da je veliki petek, smer pogovora pa, da je tudi materinski dan. Glavni odmor je umirjen zaliv v sicer razburkanem morju šolskega dopoldneva.

V takem razpoloženju me neprijetno preseneti obvestilo, da me pred vrati nekdo išče. Nič neobičajnega, a omemba imena mi otrdi obraz, žal tudi srce. »Reci, da me ni!« je moj prvi, tudi glasni odgovor. Polno razlogov za to odločitev se mi plete po glavi, nekatere poskusim glasno razložiti. A ena misel, skromna na začetku in vedno bolj vztrajna, mi ne da miru. Tudi če za greh (ne laži) najdeš veliko opravičil, je dejanje (laž) še vedno greh. Sodelavkin vprašujoči pogled in vprašanje, ali to resno mislim, mi zareže v srce. To je laž, to ni pot, ni resnica in ni življenje. Lahko je ljubiti prijatelje, biti z njimi prijazen in jih obdarovati.
Prosim Jezusa, naj vstopi v...