Z bolj ali manj nestrpnim pričakovanjem, kdo bo novi papež, je bilo povezano tudi drugo pričakovanje: katero ime si bo izbral naslednik Janeza Pavla II.
Latinski pregovor pravi: Nomen est omen ali: Ime je znamenje. Je program, prvo nakazilo smeri, kamor bo novi papež usmeril ladjo katoliške Cerkve.
Zgodovina spreminjanja oziroma izbire novih imen se je pri papežih začela na začetku druge polovice prvega tisočletja po Kristusu. Točneje, zadnji dan leta 532. Rimljan Merkurij (Mercurius) je imel težave. Kot novi Kristusov namestnik na Zemlji je nosil ime poganskega božanstva. To se mu je zdelo nezdružljivo z dostojanstvom papeške službe. Zato je sprejel novo ime - Janez.

Iz podobnih razlogov se je tudi papež Oktavijan odločil za spremembo imena. Ni se mu zdelo primerno in pravilno, da bi kot papež nosil ime prvega rimskega cesarja. Odločil se je za Janeza XII. (955-964).

Ohraniti dostojanstvo papeške službe je bil spočetka odločujoč dejavnik pri menj...