»Pogosto pa se dogaja, da ljudje, ki sicer niso neumni, sprejmejo neumno razmišljanje in skušajo, zavestno ali ne, uničiti krščanstvo. Lotijo se oblike krščanstva, ki je primerna kvečjemu za šestletnega otroka, in jo napadejo. […] Pri takšnih ljudeh je treba biti previden, saj so pripravljeni vsak trenutek zavzeti novo stališče,« je zapisal angleški pisatelj Clive Staples Lewis. In res lahko tudi pri nas kar naprej slišite ugledne mislece, ki govorijo, da krščanstvo ni prineslo pravzaprav nobene nove vrednote: kar je v njem dobrega, so samo ostanki antične kulture, ki niso izpuhteli v mračnjaški atmosferi primitivnega oblastnega dogmatizma. Ko pa beseda nanese na novi vek in njegove pridobitve, med katerimi so na častnem mestu človekove pravice, je to zgolj zasluga pogumnih mislecev, ki so se uprli nauku Cerkve. Skratka, prispevek krščanstva k človeški kulturi je zelo enoplasten: enkrat iz teh in drugič iz povsem drugih razlogov je temačno ozadje, na katerem sije duhovna lepota tako...