Nedelja dobrega pastirja je in mi, »mala čreda« (Lk, 12 32), smo ostali brez njega. Brez pastirja. Brez dobrega pastirja.

V teh dneh sem večkrat slišal in prebral, da je bil Janez Pavel II. dober človek, karizmatičen voditelj, vendar konservativen in protisloven. Konservativen? On? Morda zato, ker je v »ovčjo stajo vstopal skozi vrata in ni plezal vanjo od drugod« (Jn 10, 1). Ne, ne, prijatelji novinarji in komentatorji in kritiki in nevedneži: zatipkalo se vam je! Papež ni bil konservativec, temveč konservator. Resnico, ki so jo ljudje potisnili v zadnji in najtemnejši kot kleti ali podstrešij kot nekaj, kar »ni več uporabno, stran pa tudi ne bomo metali«, da jo je tam začel prekrivati prah časa in obžrl črv (liberalnega) dvoma, in je tam v umazaniji in gnilobi izgubljala vrednost - to resnico je Janez Pavel II. privlekel iz kleti ali s podstrešja in jo (po vseh pravilih svoje stroke) popravil in očistil, jo re...