Janez Pavel II. je v milijonih ljudi po svetu zbujal zelo osebna občutja, zato si bom tudi pisec teh vrstic dovolil tak uvod. Že v preteklih letih sem se ob pogledu na njegovo medijsko in še kakšno izpostavljenost večkrat zalotil pri vprašanju - ne da bi sicer iskal pravi odgovor nanj -, ali ni položaj papeža že po naravi te službe povezan tudi s svojevrstno, ničemur drugemu na tem božjem svetu primerljivo - osamljenostjo. Tu vendar govorimo o človeku na tako izrazitem hierarhičnem in odgovornostnem vrhu, da tam gori zanesljivo pihajo zelo osamljeni vetrovi. To vprašanje se mi je s še večjo ostrino zastavljalo ob papeževi bolezni in ne nazadnje tudi ob umiranju. Saj smo ves čas vedeli za krog njegovih tesnih sodelavcev in redovnic, ki so skrbele zanj, pa vendar …

V tem občutenju je name naredil poseben vtis kratek televizijski posnetek, ki je nastal oktobra 1978. Krakovski nadškof, kardinal Wojtyla, se odpravlja v konklave po smrti Janeza Pavla I. in pred vrati se kratko p...