Praktične malenkosti
Oporoka papeža Janeza Pavla II. je nedvomno dokument, ki ni namenjen posmrtnemu urejanju njegove zapuščine, ampak razmisleku o duhovni dediščini nekoga, ki je četrt stoletja soodločal in sooblikoval zgodovino človeštva. Kar zadeva gmotne reči in okoliščine, je papež kratek in jasen. Premoženja ni imel, zato nima kaj zapustiti. Nad tem bi se končno lahko zamislili tisti, ki imajo neprestano na ustih cerkveno bogastvo. Papež je umrl ubog, ker je vse, kar je imel in dobil, zapustil skupni dediščini Cerkve. Tako so zadnji papeži zgled vsem ljudem, ki so v službi Cerkve. Urediti svoje premoženje tako, da ne bo po smrti prepira za zapuščino. Prvi pastir Cerkve je pokazal, kaj je uboštvo posameznika v Cerkvi.

Kar zadeva kraj njegovega zadnjega počitka, Janez Pavel II. omenja štiri subjekte, ki naj o tem odločajo: kardinale, njegove rojake, krakovskega nadškofa in generalni svet poljskih škofov. Pri tem odvezuje kardinalski zbor, da bi kakorkoli moral v...