Pij XII. Oni lepo oblečeni duhovnik; še veliko lepše kot naš katehet! Bival je le kot podoba v razredu in poleg njega na posebni sliki mladi kralj Peter. Naš Petrček, kot je rekla gospodična učiteljica.

Ko je papež Pij XII. umrl, nisem bila več otrok, ki misli po otročje, ampak me je ob črni novici presunilo nekaj dotlej nepoznanega. Nekakšna tesnoba in mučno vprašanje, ki ga rade navržejo pomembne prelomnice:

»Kaj bo pa zdaj?«

Osebna nihanja so prekrivala sprotno družbeno in občestveno valovanje, prijazno pa je bilo imeti za papeža prikupno čokatega očka z imenom Janez. Pognal je v tek znameniti koncil, a me je bolj kot poročanje o vsecerkvenem zborovanju prevzemalo to, da se moja openska znanka rokuje z njegovim bratom tako po domače kot jaz s sosedovim Francetom. Tenko sem prisluhnila vestem, da je sveti oče Janez XXIII. mnogo bolj domač in prizemljen, kot je to veljalo za druge papeže. Tudi prav. Simpatično. Janez Dobri pač.

Pavel VI.? J...