Vesna Škerjanec, Ljubljana
V ponedeljek sem se vrnila z romanja po Grčiji in že naslednji dan bi se morala vrniti v Luksemburg, kjer sem zaposlena. Ko sem zvedela za možnost, da se grem še zadnjič poklonit papežu v Rim, sem nemudoma poklicala v službo, če lahko za nekaj dni podaljšam dopust. Želela sem se pokloniti svetemu očetu, ki sem ga vzljubila od trenutka, ko smo v Sloveniji začeli moliti za »uspeh« njegovega prvega obiska. Po srečanju v Postojni se je v meni nekaj spremenilo, zganilo. Papežu in njegovim besedam, naukom sem zaupala, vzela sem jih za svoje, jih poskušala čim bolj živeti, se jim približati. Jasno sem čutila, da me ima rad, mene osebno, da mu je mar zame, da bi se zavzel zame, če bi prišla k njemu s »težavo«. Zadnje slovo od papeža zame niso bile le tiste tri sekunde, ko smo se mu poklonili v baziliki, temveč tudi dolga vožnja v Rim in večurno čakanje v vrsti, da smo prišli v baziliko; ko smo molili rožni venec, prepevali, se pogovarjali o naukih, ki nam...