Ko je svet pretresla novica, da je umrl naš dobri oče, naš papež, ki nas je imel rad, sem se zjokala, kot da bi mi umrl oče. Po navadi ne jočem ob misli na papeža, ki je naredil toliko dobrega, pa se kar ne morem potolažiti. Ne vem sicer, kaj vse v meni zbuja njegova smrt, saj je sedaj v marsičem rešen, vendar pa imam zelo grenak občutek, da smo izgubili človeka, ki je resnično nenadomestljiv.

Vse nas je pretresla novica o papeževem odhodu. Čeprav smo pričakovali in vedeli, da se mu življenje izteka, da je trpljenje njegovih zadnjih dni bilo zelo veliko. Vest o njegovi smrti nas je prizadela.

Bil je človek velikega kova. Bil je človek, ki nas je sprejemal, ljubil, razumel in bil do nas do kraja sočuten. Poznal je človeško stisko, se z njo soočal, bil vedno pripravljen spregovoriti tudi z najbolj preprostimi. Imel je usmiljenje do trpečih, ubogih, zapuščenih, zavrženih, ljudi na robu družbe, vedno je znal poiskati pravo besedo za vsakega. Ni delal razlik, vsak č...