V internem bogoslovskem glasilu Pogovori sem leta 1978 ob izvolitvi krakovskega kardinala Karola Jozefa Wojtyle za papeža Janeza Pavla II. zapisal: »Zaskrbljeni otožni Pavel VI. je prepustil svoj sedež vedremu in krhkemu Lucianiju. Ni dolgo prihajal med nas njegov blagi nasmeh. Morda je bilo prav teh nekaj toplih človeških potez njegovo poslanstvo. Odgovornost je zlomila krhkost. Pokojno upanje je vzklilo v novem liku. Kakor Gospod na razburkanem morju nas pozdravlja s sleherne slike preizkušen poljski študent, dosleden etik, ljudski duhovnik, načelen škof - več kot potreben papež! Amen, amen, amen!«

Odšel je eden največjih papežev po apostolu Petru. Njegov pontifikat bi lahko povzeli z besedami: to je bil papež, ki je s svojo celovito moralno osebnostjo in besedo spreminjal zgodovino človeštva.

Z njim se je končala temna stran novoveške zgodovine, ki se je začela z zahodnim razkolom in nadaljevala s francosko revolucijo ter totalitarnimi sistemi v devetnajstem i...