To, česar smo se v zadnjem času vsi po malem bali, se je zgodilo: v soboto, 2. aprila, zvečer, je Bog papeža Janeza Pavla II. poklical k sebi. Njegovo zemeljsko življenje je ugasnilo, njegovo človeško popotovanje se je končalo. Zgodilo se je pred očmi svetovne javnosti. Srca ljudi vsega sveta so zadrhtela. Umrl je dober človek, dobrotnik človeštva, največji zagovornik ubogih, svetovni popotnik in poliglot, prijatelj mladih, neutrudni garač, globoko veren mož molitve in velik Marijin častilec. Vse v duhu gesla, ki si ga je izbral na začetku svoje papeške službe: Popolnoma Tvoj.

Svet je ob novici o papeževi smrti za trenutek otrpnil in utihnil. Bolečina slovesa se je postopoma stopnjevala v hvaležnost in upanje. Janez Pavel II. ni izpuhtel v nič, temveč se je vrnil v Očetovo hišo. Kristus, ki ga je papež neutrudno prinašal ljudem in jih vabil, naj mu odprejo svoja srca, je sedaj tudi njemu na široko odprl vrata v nebeško domovino. Amen je bila zadnja beseda, ki jo je umirajoč...