Ploskanje množice. Jok. Molitev. Sveti oče je izdihnil mirno kot patriarh, in hkrati v trpljenju kot mučenec. V soboto ob 21.37 je odšel k nebeškemu Očetu. Malo za tem je zvon sv. Andreja iz zvonika bazilike sv. Petra žalostno oznanil smrt velikega učitelja. Za njim so se oglasili zvonovi po Rimu in nato širnem svetu. Množica na Trgu sv. Petra je obnemela. Večina med njimi so mladi, ki si sveta brez tega papeža sploh ne znajo predstavljati. Dva dni so ga spremljali v njegovi smrtni stiski. Spodbujali so ga s klici »Janez Pavel II., vzdrži! Mi te ne bomo nikoli zapustili.« Zbirali so se v manjše skupine. Kleče molili. Se ozirali proti njegovemu oknu, s katerega jih je tolikokrat pozdravil. Upali, da jih bo vsaj še enkrat. Toda ob novici o njegovi smrti je tudi to upanje ugasnilo. Njegova smrt za veliko večino ni samo smrt dobrega človeka. Ta smrt je osebna. Svet je zapustil ljubeči oče, ki je v svojih skoraj 27 letih pontifikata vedno znova nagovarjal ne množice, ampak vsakega poseb...