Jože Mehle, Šmarje - Sap

Rad se spomnim pritrkavanja na veliko noč, ko smo ob štirih zjutraj pritrkavali k svetemu jutru. Po štiridesetdnevnem postu in tišini se je zopet oglasila vesela glasba zvonov, ki oznanja vstalega Kristusa. Pesem pritrkovalskih melodij oznanja, da je na veliko noč življenje zmagalo nad smrtjo.

Kot pritrkovalec sem v nasprotju z večino služb, ki jih v župniji opravljajo laiki, večino časa neviden pred ljudmi. Redki so, ki zgolj po naključju zaidejo v zvonik. Kljub svoji »nevidnosti« pa sem s svojim pritrkavanjem zelo, če ne kar najbolj »glasen« v župniji. Glasba zvonov seže zelo daleč. Seže tako med verne kot neverne ljudi. S svojo mogočnostjo vsem oznanja velikonočno veselje.

Nekoč mi je domač župnik dejal tole: »Kar jaz kot duhovnik oznanjam v cerkvi, vi pritrkovalci oznanjate zunaj nje.« To me je nagnilo k razmišljanju: ali je moje pritrkavanje res veselo sporočilo, ki se dotakne...