Starost je lahko lepa, lahko pa prinaša s seboj tudi veliko težkega. Za starega človeka samega, pa nič manj za tiste, ki z njim živijo in zanj skrbijo. Velikokrat se ob tem približajo skrajnemu robu zmogljivosti in obremenjenosti, včasih gredo celo prek tega roba. Ko poslušam ljudi, ki se s temi problemi srečujejo, jih občudujem in si mislim, da tega sama ne bi zmogla.

O vsem tem sem premišljevala, ko sem pred kratkim spet srečala svojo znanko in sem jo povprašala po njeni tašči, ki je stara čez devetdeset let in doma skrbijo zanjo. Pred nekaj leti, ko je moja znanka zbolela, so za taščo našli prostor v domu za stare. Ko si je snaha po nekaj mesecih opomogla, so jo spet vzeli domov. Tašča je nepokretna, slepa, dementna. Ko se je vrnila iz doma, je imela preležanine. Ob domači negi so izginile. Pri skrbi in negi tašče se izmenjujeta z možem oziroma sinom, drugih niti ne obremenjujeta. K sreči sta oba v pokoju in vse sta uredila tako, da niti nimata občutka, da bi ju to preve...