Vedno bolj se zavedamo, kako pomembno je vse, kar znamo in kako si moramo celo življenje prizadevati, da svoje znanje izpopolnimo. Nikoli za to ni prepozno. V zadnji letih vedno več govorimo o tretji univerzi, o tem, kako se ljudje potem, ko gredo v pokoj, začnejo ukvarjati s stvarmi, ki jih veselijo. Začnejo se učiti tuje jezike, si nabirati znanje s področja umetnosti in umetnostne zgodovine, nekateri se začnejo takrat ukvarjati s slikarstvom in še marsikaj. Res, dobro dene človeku za dušo, če si zna piskati nekaj, kar mu je v veselje in pri čemer je lahko ustvarjalen. Potem mu ni treba samo čepeti pri televizorju in gledati vse popoldne nadaljevanke, eno za drugo.

So pa seveda še drugačne vrste učenja. Mnogo težje, mnogo bolj zahtevne. Pa še nihče se jim ne more izogniti. Postavljeni smo preprosto prednje, ne da bi se zanje odločali. Če se zavedamo, da gre v mnogih življenjskih situacijah za bistveno učenje, ki je veliko globlje kot tretja univerza, ob katerem rastemo i...