Ko dvignem sveto hostijo in rečem: »Kdor uživa ta kruh, bo živel vekomaj!«, me prešine nekaj velikega in skrivnostnega, nekaj, česar ne znam izraziti. Dolgo časa me je ob tem dejanju spremljal neprijeten občutek zaradi vprašanja: »Kako lahko vendar jaz obljubljam večno življenje?« Zato sem večkrat iz strahu in zadrege izrekel samo »blagor tistim, ki so povabljeni na Jagnjetovo gostijo«. In potem se je zgodilo! Ko sem pred praznikom prinesel starejši osebi obhajilo na dom in opravil kratek obred, ki je predviden za obisk bolnika, me je takoj, ko sem ji »obljubil« večno življenje, vprašala: »Pater, kako mi lahko vi obljubljate večno življenje?«

Dokler nisem postavljen pred dejstvo, se niti ne lotim iskanja odgovora, malo zaradi lenobe, malo pa zaradi majhnosti pred tako velikimi rečmi. Ko pa me nekdo postavi »pod vprašaj«, bolje rečeno, ko nekdo moje življenje (po veri) postavi pod vprašaj, začnem iskati odgovor. V bistvu je to vprašanje, ki ga v taki ali drugačni obliki mnog...