Znani sodobni španski filozof Fernando Savater je eno od svojih razmišljanj naslovil z vprašanjem: (Je) Življenje brez smisla? Na to vprašanje si odgovarja pritrdilno, a takoj dodaja, da zato življenje še ni absurdno. »Ko se sprašujemo o tem, ali življenje ima smisel ali ne, se v resnici sprašujemo o tem, ali bodo naši dobri nameni nagrajeni. Na kratko, vedeti hočemo, ali naj pričakujemo kar koli po življenju ali le grob.« Tesnobo, negotovost in obup, s katero nas navdaja smrt, smo človeška bitja po Savatru zmožna preseči. »Res? Kako? Kako vendar?« utegne poskočiti od radovednosti marsikak bivanjsko prebujen, življenja lačen bralec. No, tu je odgovor, ob katerem bo njegovo zanimanje bržčas hitro izpuhtelo, kot je moje: »Preprosto tako, da smo se rodili. Večna smrt za nas ne obstaja, kajti ravnokar smo živi, še vedno smo živi. In to veselo prepričanje, da si živ, ne more iti izbrisano ali zatemnjeno z neizogibnostjo smrti.« »Aja, tako!« pomislimo, hladno streznjeni od...